Annin glas

Ime mi je Anna Lucia, a vsi me kličejo Anna. Koliko sem stara? Mladih 90 let.

Živim tam, kjer sem se rodila: v Reggiu Emilii. Imela sem čudovito otroštvo, čeprav je vojna v mojih spominih nanj seveda vedno prisotna. Mama je morala vsak dan peči kruh, saj so stražarji po mlačvi pobrali pšenico in vsakemu od nas pustili le po dve unči. Zato smo morali zelo paziti, da nismo ničesar zavrgli. To so bila leta, ko si obilja nismo mogli niti predstavljati, a stradali nismo nikoli.

V mojih spominih je mama Olga, ki smo jo vsi klicali Stella, pogosto v kuhinji, kjer pripravlja tagliatelle, cappelletti ... Spomnim se, kako je mesila testo in me učila, kako ga razvaljati. Miza je bila za deklico, staro deset let in pol, previsoka, zato sem morala vsakič stopiti na pručko. Mama je pomivala posodo, brat pa je bil zadolžen za brisanje. Ker sem bila najmlajša, so meni prepustili pribor in vse, česar ni bilo mogoče razbiti. Pred mnogimi leti, na večer, ko sveta Lucija otrokom napolni nogavice s sladkarijami in bonboni, mi ni bilo do pomoči. Tudi maminih opozoril nisem hotela poslušati: »Sveta Lucija te gleda, veš!« Naslednje jutro sem se zbudila pred Luigijem in stekla k nogavici, ki sem jo prejšnji večer pustila sveti Luciji. Toda na moje veliko presenečenje je bila prazna. Ker je bila bratova nogavica enake barve in iz enakega blaga, sem se odločila, da ju zamenjam, ko so vsi še spali. Nisem pa opazila, da je bila Luigijeva nogavica precej daljša od moje! Takoj so me zalotili, a me za to niso kaznovali. Sladkarije, ki jih je dobil brat, smo si razdelili. Luigi nad tem seveda ni bil navdušen.

Ko so minila leta in sem imela svoje otroke, smo po tradiciji dan pred godom svete Lucije pripravljali nadev za tortelli, ki smo jih delali za božič. Skuhali smo kostanj in pripravili marmelado, ki smo ji dodali naribano limonino lupinico, rozine sultanke, čokolado, pozneje pa tudi kavo. Posoda je bila tako velika, da sploh ni šla v hladilnik, zato smo jo pustili na balkonu, da se je ohladila. Ko so bile hčere same, so se z žlicami odpravile na mraz, da bi si na skrivaj postregle. Mislile so, da ne bom nikoli opazila, a sem vedno vedela. Tudi zato sem ga vedno pripravila tako veliko.

Imamo veliko družinskih receptov, kot je pasta rasa , ki jo pripravimo en dan vnaprej, pa »torta s testeninami tagliatelle«, ki ji moja hči pravi »masleni koncentrat«. Moja babica je oboževala juho zuppa di pane, pripravljeno iz starega kruha. Ko sem bila otrok, sem jo pogosto slišala reči mami: »Stella, zame ničesar ne pripravljaj. Skuhala si bom jed panèda.« In že sem tekla v zgornje nadstropje, saj sem vedela, da se vedno najde nekaj tudi zame. Med vsemi tradicionalnimi jedmi naše družine je ena, ki o nas pove še posebej veliko. To je mamin recept za ocvrte žepke iz testa za gnocco, polnjene z blitvo z vrta. Zakaj ocvrte? Ker vsi vedo, da je ocvrta hrana veliko okusnejša. To jed je imenovala erbazzoncini in na svetu ni človeka, ki mu ne bi bila všeč.

Moje hčere jih še vedno pripravljajo za svoje otroke, saj je predajanje družinskih receptov kot sprehod po poti spominov, pri katerem skrbno hranimo besede svojih mam, da jih nikoli ne pozabimo. Zato sem se pred nekaj božiči odločila, da te recepte zapišem in jih podarim vnukom. V voščilnico pa sem napisala:

Če se tvoj okus nikoli ne spremeni, si želim, da bi imel moje recepte.
Veselo kuhanje.
Z ljubeznijo,
babica Anna

Annini recepti: erbazzoncini fritti (ocvrti erbazzoncini)

Sestavine

Za testo za žepke gnocco
1 kg moke
4 čajne žličke soli
5-6 jedilnih žlic oljčnega olja
½ litra mleka

Za erbazzoncini
1 kg blitve ali špinače
3-4 jedilne žlice oljčnega olja
150 g sira Parmigiano Reggiano
Sesekljana peteršilj in česen
Sol

Priprava

Za testo za žepke gnocco
Vse sestavine skupaj zamesi in pusti počivati eno uro.

Za erbazzoncini
Blitvo in špinačo na hitro popeci ter ju skupaj drobno sesekljaj. V ponvi ju na olju praži 10 minut. Odstavi z ognja, dodaj peteršilj in sir ter soli po okusu.
Iz testa za žepke, ki ne sme biti pretanko, oblikuj testenine tortelli, jih po robovih dobro zapri in na sredini stisni. V obilici olja naenkrat ocvri po nekaj žepkov erbazzoncini.

Avtorji:
Besedilo: Carlotta Fiore
Fotografija: Diego Rosselli